Medtem ko se »moderno kmetijstvo« ponaša z visoko produktivnostjo, pogosto poenostavlja biotsko raznovrstnost, zanemarja interakcije med organizmi in spregleda njihove ekološke učinke. Stabilnost njegove produktivnosti je v veliki meri odvisna od vložkov, kot so kemična gnojila, pesticidi, namakanje in visoko{1}}rodne sorte. Tradicionalno kmetijstvo na drugi strani izkorišča lokalno biotsko raznovrstnost (raznovrstnost vrst in gensko raznovrstnost) in interakcije med organizmi za proizvodnjo hrane in ohranjanje stabilnosti sistema. Zato je pozornost pritegnilo vprašanje, ali se lahko sodobno kmetijstvo uči iz izkušenj tradicionalnega kmetijstva pri izkoriščanju biotske raznovrstnosti in preoblikuje svoj industrializirani model v takšnega, ki združuje izkoriščanje biotske raznovrstnosti s sodobno tehnologijo. Sorodni znanstveniki so proučevali značilnosti biotske raznovrstnosti v kmetijskih sistemih in vpliv kmetijskih praks na kmetijsko biotsko raznovrstnost; pregledal napredek raziskav o vzorcih uporabe biotske raznovrstnosti in učinkih v kmetijskih sistemih; in razpravljali o raziskavah, potrebnih za uporabo biotske raznovrstnosti v sodobnih kmetijskih sistemih, in sicer o tem, kako regionalno načrtovati raznolikost kmetijske krajine, kako konfigurirati-raznovrstnost-sisteme sajenja in vzgoje znotraj kmetijskih zemljišč na podlagi vzajemnih odnosov med organizmi, kako zgraditi poljske objekte, ki ustrezajo uporabi biotske raznovrstnosti, in razviti nove kmetijske stroje ter kako vzpostaviti-na informacijah temelječ sistem upravljanja.
Odpornost kot pomemben atribut socio-ekoloških sistemov je ena od pomembnih poti za kompleksne sisteme, da dosežejo trajnostni razvoj. Na podlagi obstoječega znanja in ugotovitev raziskav so nekateri raziskovalci orisali svoje poglede na odpornost in koncept odpornosti kmetijskega sistema. Ta članek nato pregleda nedavni napredek domačih in mednarodnih raziskav v treh vidikih: dejavniki vpliva na odpornost kmetijskega sistema, ocena odpornosti kmetijskega sistema in učinek obsega raziskav odpornosti kmetijskega sistema. Povzema dejavnike, ki vplivajo na odpornost kmetijskega sistema z naravnih (voda, zemlja in podnebje) in družbenih (gospodarski pogoji, sistemi upravljanja z viri in družbene značilnosti) perspektiv, raziskuje vpliv časovnih in prostorskih lestvic na odpornost kmetijskega sistema ter povzema metode merjenja odpornosti kmetijskega sistema s kvalitativnega in kvantitativnega vidika. Poleg tega poudarja, da bi morale prihodnje raziskave o odpornosti kmetijskega sistema na Kitajskem poudariti več-raziskavo, več-procesno povezano analizo in kvantitativno analizo, okrepiti raziskave o podnebnih-ranljivih regijah zunaj pol-sušnega območja in posvetiti pozornost vlogi družbenih dejavnikov pri odpornosti kmetijskega sistema.
